Zakaj se v času neskončnih možnosti in ideje »svobodne izbire« večkrat zdi, da je ljubezen pravzaprav naporna, negotova in izčrpavajoča? Dino Manzoni v monografiji Logična struktura ljubezni izpostavi, da je aktualno, zgolj psihološko ali individualistično razumevanje ljubezenskega razmerja nezadostno. Odziva se z izvirno raziskavo, v kateri ljubezen opredeli kot družbeni dispozitiv. To je mreža diskurzov, norm, institucij, kulturnih skript, ritualov in tehnologij, ki v določenem družbeno-kulturnem prostoru in času določajo, kaj si subjekt sploh lahko želi, kako ljubezen doživlja in kako jo udejanja.
Avtor tako analizira tri velike zgodovinske konfiguracije ljubezni. Za sodobnost je značilno protislovje med racionalistično-instrumentalno logiko psihologije partnerskih odnosov, ki denimo spodbuja premišljeno upravljanje razmerja, razvoj primernih kompetenc in torej »delo na odnosu«, ter liberalnim idealom svobodne izbire in samoaktualizacije. Oba registra se v praksi prepletata s tržno posredovanimi praksami in rituali, prek katerih se udejanja ideologija romantične ljubezni. V srednjem veku se krščansko regulirani zakonski stan, ki strogo omejuje užitek, v družbenem življenju prepleta z dvorsko kulturo, ki ljubezen promovira, a v poduhovljeni obliki, ter z ljudsko karnevalsko kulturo, ki s humorjem in uprizarjanje mesenega užitka razkriva prav tisto, kar uradna ideologija skuša nadzorovati in izločiti. V antiki se raznolika pojmovanja ljubezni stekajo v paradoksalno napetost med ljubeznijo, ki vzdržuje red v oikosu, pozneje pa v polisu, in erosom kot tujo božjo silo, ki obstoječi red ogroža in v skupnost vnaša konflikte.
Monografija posega na široka področja družboslovnih, humanističnih in deloma naravoslovnih disciplin, njena osrednja nit pa je preplet filozofije, kulturne zgodovine in psihoanalize. Skozi celotno delo vztraja vprašanje, ki zadeva vsakogar: zakaj je ljubezen tako zelo nemogoča prav tam, kjer mislimo, da jo obvladujemo? Zakaj je protislovnost ljubezni ravno tisto, kar jo bistveno konstituira in poganja, ne pa nekaj, kar je treba preprosto razrešiti ali izničiti? Delo je teoretsko zahtevno, a nazorno in aktualno. Bralec se bo srečal z analizo algoritemske logike spletnega zmenkarjenja, srednjeveškimi pesmimi, prežetimi z ironijo, in bogatimi antičnimi dialogi, naposled pa z avtorjevim teoretskim premislekom ljubezni kot razmerja, ki je bistveno procesualno. Nagovorjen bo k vnovičnemu premisleku znanih pojmov, kot so zaljubljenost, strast, zaveza, narcizem, ljubosumje, zavist, (po)željenje, predvsem pa: ljubezen.
