“Moja ideja je bila preprosta: obravnavati Sofoklejevo različico kot ločen del razbitega vrča in ga dopolniti z drugimi drobci, v upanju, da bo skozi postopek mogoče izvedeti nekaj resnice.”
– Slavoj Žižek
Slavoj Žižek v svoji Antigoni preseže klasično tragedijo in jo postavi v sodobni filozofsko-politični okvir. Svojo različico zasnuje kot etično-politično vajo, spominjajočo na Brechtove didaktične igre, v kateri ponudi tri različne konce – tri možnosti, ki gledalcu in bralcu omogočajo, da sam presodi, katera Antigona je resnična in kaj bi moral biti pravičen odgovor na konflikt med osebnim prepričanjem in družbenim redom. Na ta način Žižek uporabi načelo trojstva, dialektično enotnost teze, antiteze in sinteze, ter klasično tragedijo spremeni v prostor preizpraševanja današnjega sveta.
Analiza, vtkana v besedilo, se razširi v premislek o današnji Evropi: o krizi evra, begunski problematiki, brexitu, politiki zategovanja pasu, militarizaciji mej in vzponu lažnih novic. To ni le obnova antične zgodbe, temveč soočenje z možnostjo, da Evropa razpade, in poskus razmisleka, kako se upreti vseevropskemu refleksu izolacije in zapiranja vase.
Antigona tako postane lik, ki niha med dvema skrajnostma: med tradicionalnim, brezpogojnim vztrajanjem pri starih zakonih in fundamentalistično zavrnitvijo sodobnosti. Žižek s tem odpira vprašanje: ali je v postpolitičnem svetu, v katerem prevladuje konsenz in vladavina globalnega neoliberalnega reda, sploh možen resničen upor – in kakšno obliko bi lahko ta upor prevzel?
Pod režijsko taktirko Angele Richter je besedilo na odru HNK Zagreb zaživelo kot radikalno gledališko dejanje, ki želi prebuditi politično v tistih, ki nimajo glasu. Tako se Antigona Slavoj Žižka postavlja ob bok najdrznejšim poskusom evropskega gledališča, ki s klasično predlogo išče odgovore na vprašanja našega časa: kaj pomeni pravičnost, kako se upreti in ali je še mogoče misliti prihodnost onkraj krize.
