Če drži, da je Aristotel drugo knjigo svoje Poetike posvetil komediji, a se ta knjiga ni ohranila, potem je videti, da je srečanje filozofije in komedije že v svojem izhodišču zgrešeno srečanje. Seveda zgrešeno zaradi čisto naključnih okoliščin, in ne zaradi kakšnega globljega razloga. A – spet kot po naključju – prav tovrstna zgrešena srečanja tvorijo sámo jedro in motor komedije kot žanra.
Pričujoča knjiga je filozofski razmislek o komediji, ki se občasno obrne tudi v komični razmislek o filozofiji. Ne gre za teorijo komedije v literarno-zgodovinskem smislu, pač pa je komedija obravnavana skozi prerez niza konceptualnih vprašanj: Kako se v komediji postavlja vprašanje razmerja med končnim in neskončnim? Od kod prislovična neuničljivost komičnih likov v tem žanru, ki velja za kar najbolj prizemljenega? Kakšna je narava komičnega suspenza? Kaj je pravzaprav komični objekt? Kakšna je specifična dinamika in temporalnost komične sekvence kot elementarne celice komičnega? Kaj je v ti. stari komediji počel falos in kam se je premaknil v moderni komediji?
