Zakaj se v času neskončnih možnosti in ideje »svobodne izbire« pogosto zdi, da je ljubezen naporna, negotova in izčrpavajoča? Dino Manzoni v monografiji Logična struktura ljubezni pokaže, da je zgolj individualistično-psihološko razumevanje ljubezenskega razmerja nezadostno. Odziva se z izvirno raziskavo, v kateri ljubezen opredeli kot družbeni dispozitiv. To je mreža diskurzov, norm, institucij, kulturnih skript, imaginarijev, ritualov in tehnologij, ki v določeni družbenozgodovinski konfiguraciji določajo, kako se subjekti konstituirajo v ljubezenskem (ne-)razmerju, kaj si želijo, kako ljubezen doživljajo, o njej razmišljajo in jo udejanjajo.
Jedro monografije je analiza treh velikih zgodovinskih dispozitivov ljubezni. Sodobnost zaznamuje protislovje med (popularno) psihološko logiko instrumentalnega načrtovanja in aktivnega upravljanja razmerja (razvijanje kompetenc, delo na odnosu, refleksivno spremljanje partnerske dinamike) ter liberalnim idealom svobodne izbire in samoaktualizacije. Ta dva registra se prepletata s tržno posredovanimi praksami, ki (sterilizirano obliko) romantike standardizirajo, hkrati pa obljubljajo edinstvenost izkušnje. V srednjem veku se cerkveno regulirana ideologija zakonskega razmerja prepleta z dvorsko kulturo vzvišene, sublimne ljubezni ter ljudsko karnevalsko kulturo, ki z ironijo in uprizarjanjem mesenega užitka razkriva prav to, kar uradna ideologija poskuša nadzorovati in utajiti. V antiki se raznolika pojmovanja ljubezni zbirajo v napetosti med ljubeznijo kot principom reda in gospodarjenja (v oikosu in pozneje v polisu) ter erosom kot tujo božjo silo, ki red ogroža, posameznika zasužnjuje in v skupnost vnaša konflikte.
Monografija povezuje filozofijo, kulturno zgodovino in psihoanalizo ter posega na široka področja družboslovnih, humanističnih in tudi naravoslovnih disciplin. Skozi celotno delo vztraja vprašanje, ki zadeva vsakogar: zakaj se ljubezen izmakne prav tam, kjer mislimo, da jo obvladujemo? Zakaj je protislovnost ljubezni ravno tisto, kar jo bistveno konstituira in poganja, ne pa motnja, ki jo je treba enostavno odpraviti? Delo je teoretsko zahtevno, a nazorno in aktualno. Bralec se sreča z analizo algoritemske logike spletnega zmenkarjenja, ironičnimi srednjeveškimi besedili, komičnimi antičnimi dialogi ter naposled z orisom avtorjeve teorije ljubezenskega procesa. Logična struktura ljubezni vabi k vnovičnemu premisleku pojmov, kot so zaljubljenost, strast, zaveza, narcizem, ljubosumje, zavist in (po)želenje, predvsem pa: ljubezensko razmerje.
