Pod neprestanim brenčanjem umetne svetlobe živi štirideset žensk, zaprtih v kletki globoko pod zemljo. Stražarji, ki jih opazujejo, nikoli ne spregovorijo, spomini na preteklost pa bledijo v nejasne sence sveta, ki ga ne znajo več poimenovati. Med njimi je dekle, rojeno v ujetništvo, ki ne pozna ne svobode ne moških. Ko se nekega dne vrata kletke odprejo, ujetnice odidejo, pobegnejo v pusto pokrajino, kjer od civilizacije ni ostalo nič in kjer je preživetje uganka brez odgovora.
Roman Jacqueline Harpman Jaz, ki nikoli nisem poznala moških je srhljiva pripoved o osamljenosti, spominu in človeški potrebi po smislu. Roman si zamišlja svet, iz katerega je izbrisano vse razen vprašanja, kaj v resnici ostane od človeka, ko mu je odvzeto vse.
O avtorici:
Jacqueline Harpman (1929–2012) je bila belgijska pisateljica in psihoanalitičarka, katere življenje je zaznamovalo globoko razumevanje človeške notranjosti, osamljenosti in hrepenenja. Rodila se je v Bruslju v judovski družini in med drugo svetovno vojno preživela leta izgnanstva v Maroku, kar je v njenem pisanju pustilo občutek razseljenosti in izgube. Po študiju medicine se je posvetila psihiatriji in pozneje psihoanalizi, hkrati pa je ostala zavezana literaturi, prostoru, v katerem se resnica človeka razkriva skozi domišljijo.
Njeni romani, med njimi Plaža v Ostendeju, Sreča v zločinu in Jaz, ki nikoli nisem poznala moških, združujejo hladno lucidnost in nežno empatijo. Harpman je pisala o ženskah, ki iščejo svoj glas v svetu, ki jim ga vztrajno odreka. Njeno pisanje spada med znanstveno fantastiko, eksistencialne pravljice in psihološke romane ter ostaja eno najbolj prodornih razmišljanj o tem, kaj pomeni biti človek.
