Sveta, v katerem živimo, brutalnega in fascinantnega, si ne moremo več predstavljati brez interneta, umetne inteligence in tehnološkega razvoja. Če obstaja prihodnost interneta – nemara je ta celo bolj gotova od vseh drugih prihodnosti, denimo prihodnosti človeštva, naravnih habitatov ali duha –, bo ta prav gotovo premestila parametre možnega.
Razmerja med spletom in subjektom ni mogoče razumeti brez premisleka specifične časovnosti, ki jo to razmerje vzpostavlja. To časovnost smo poimenovali instanternost. Z družbenega vidika ta premik pomeni rojstvo nove dobe, ki ni le nasledila obdobja postmoderne, ampak bo morda zaključila tudi modernost samo. To dobo smo prav tako poimenovali instanternost.
Pojem instanternosti oziroma »hipne večnosti« je križanec med »hipom« (instant) in »večnostjo« (eternity). Medtem ko v tradicionalnem analognem dojemanju časa kot sosledja sedajev trenutki predstavljajo neobstoječo, vedno že izgubljeno realnost, pa danes, s pojavom digitalnega virtualnega okolja, trenutek prav nasprotno postane točka konvergence realnosti, kakršna je in kakršna se kaže. Realnost digitalne dobe gradi na »ohranjanju« in kopičenju trenutkov sedanjosti v topološki razgrnitvi časa. V tem smislu internet, globalno medmrežje, na nenavaden način »ustreza« brezčasnosti nezavednega. Vse, kar se je že zgodilo na spletu, je pustilo odtis v njegovem tkivu. In ker ti odtisi niso diahrono razporejeni, soobstajajo v vsakokratni sedanjosti. Po drugi strani se spletno okolje, v katerega smo virtualno potopljeni, z vsakim trenutkom lahko popolnoma spremeni. To ima pomembne učinke na konstitucijo subjektivnosti in sveta. Vpliva na vse: na psihične in družbeno-ekonomske strukture, na porazdelitev moči in na človekov odnos do narave.
Knjiga prinaša serijo drznih hipotez. Vzpostavi lastno ontologijo, skozi katero premisli vidik prepleta digitalne virtualne in nedigitalne fizične realnosti ter se sprašuje o nadaljnji subjektivaciji umetne inteligence. Zadane tudi ob možnost konca kapitalizma.
Svetovni splet je nadstruktura, ki parazitira na infrastrukturi interneta, se pravi, medmrežja. Zato ni nevtralen tehnološki dosežek – je materializirana ideologija. Sublimni objekt ideologije deluje, dokler obstaja subjekt želje. Ključno vprašanje torej ni, ali umetna inteligenca premore samorefleksijo, temveč kakšni so vzvodi njenega delovanja. Ali, na kratko: ali umetna inteligenca uživa?
