Lyotardovo delo Le Postmoderne expliqué aux enfants. Correspondance 1982–1985 predstavlja nekakšen eksperimentalno-filozofski vmesnik med zahtevno teorijo in javnim razumevanjem. V obliki pisem — ki jih avtor naslavlja »otroku«, a v resnici nagovarjajo vsakogar, ki se prvič srečuje s postmodernimi koncepti — Lyotard razgrinja nekatere izmed svojih najbolj pomembnih misli, a ne v akademskem žargonu, temveč z maksimalno pozornostjo do jasnosti in dialoškosti.
V teh besedilih Lyotard obravnava razpad velikih pripovedi (metanarativov) – idej, ki so v moderni ponujale poenoteno razlago zgodovine, družbe in kulture. Namesto enotnih univerzalnih resnic poudarja pluralnost vednosti in pomen »jezikovnih iger« (language games), kjer različni diskurzi – vsaka s svojimi pravili – sobivajo, vendar ne nujno dajo usklajenih odgovorov. V svojem pisemskem slogu reflektira tudi o političnih, etičnih in estetskih implikacijah tega premika: kako v razdrobljenih družbah nastajajo konflikti med diskurzi, kako se legitimizacija rede znanja spremeni, kako se v tem prostoru sporazumevanja in neskladja oblikujejo nove prakse umetnosti, odpora in izraza.
Knjiga je tudi pričevalski dokument – zapis Lyotardovega miselnega premikanja v obdobju 1982–1985, ko je njegovo razumevanje postmodernosti doživelo intenzivne razprave in spremembe. Vsebina pisem pokriva teme, kot so: razmerje med lokalnim in univerzalnim, vloga zgodovine, problem legitimacije, pomen odpora in razumevanje »post-« kot kontekstualnega pomika, ne kot absolutne kategorije.
Pričujoče delo je tako prehod med bolj reprezentativnimi filozofskimi traktati (kot La Condition postmoderne) in razmišljevanjem, ki si prizadeva obdržati dialoški stik s širšo publiko — namesto da bi abstraktne koncepte le formalno razobesilo, jih Lyotard vpisuje v dialog, ki kaže, da filozofija ni izolirana, ampak vpet v družben, zgodovinski in diskurzni kontekst.
