Dolarjeva knjiga Prozopopeja (2006) predstavlja enega izmed ključnih prispevkov sodobne slovenske teoretske misli, umeščene na presečišče filozofije, retorike in psihoanalize. Osrednje izhodišče je figura prozopopeje – retoričnega postopka, v katerem odsotna, mrtva ali nemišljiva entiteta dobi glas. Na tej osnovi Dolar razvije široko analizo govora in glasu kot privilegiranih mest, kjer se konstituira subjektivnost in kjer se srečujemo z vprašanjem resnice.
V prvem delu knjige raziskuje različne oblike “govorečih stvari”: zakone, blago, živali in celo resnico sámo, ki se predstavljajo kot nosilci govora. Na ta način Dolar pokaže, da glas presega vlogo komunikacijskega sredstva – deluje kot presežni element, ki razkriva notranja protislovja subjekta in diskurza. V drugem delu se vrne k Platonovi in Sokratovi dediščini ter natančno razčleni Parmenidov dialog kot laboratorij za razumevanje dialektične povezave med glasom, govorom in resnico.
Knjiga odpira vprašanja, ki segajo onkraj tradicionalne filozofije jezika: kako je mogoče, da govorijo tisti, ki nimajo glasu; kako se subjekt oblikuje skozi figuro govora, ki ga presega; in kako se resnica manifestira kot nekaj, kar vedno govori “svoje ime”. Dolar s tem ustvarja dialog med antično filozofijo, Lacanovo psihoanalizo in sodobno teorijo diskurza, pri čemer odpira prostor za premislek o politiki glasu in o statusu govora kot temeljnem polju subjektovega razmerja do resnice.
KAZALO
I
Ni važno, kdo govori
Govoreči zakoni
Jaz, Platon, sem resnica
Govoreče blago
Govoreči lev
Jaz, resnica, govorim
Vselej govorim resnico
II
Sokrat, prvič
Sokrat, drugič
Plato nov Parmenid
Bibliografija
